Rokodelska razstava Alojza Kladnika

Alojz Kladnik iz Radmirja je že na svet prinesel številne darove, eden teh je, da je zelo spreten z rokami in zelo rad izdeluje izdelke iz lesa in kmečka orodja. Del izdelkov, ki jih je izdelal, je razstavil v gornjegrajskem Zavodu Stanislava. Odprtje razstave je bila v soboto, 5. oktobra, le pet dni pred Alojzovim 89. rojstnim dnevom, ob katerem mu vse lepo voščimo tudi na Savinjskih novicah in v Zavodu Stanislava. Življenjsko pot in delo Alojza je predstavila hčerka Marija Vincek, o ljubezni do ročnih del pa je na kratko spregovoril tudi sam.

Alojz je v zavodu razstavil maketi cerkve sv. Magdalene v Gornjem Gradu in cerkev sv. Mihaela v Radmirju. Med razstavljenimi predmeti je kozolec – toplar, okrasni predmeti, kot so živali iz lesa, pletene košarice, miniaturna vozova stolp na Rogli in Travniku ter kosišča za koso. V okvirju je dodal zbirko fotografij različnih izdelkov, ki jih je izdelal, veliko od teh je tudi podaril. Alojz vsako leto izdela deset različnih ljubenskih potic za družino in vnuke. Le-te tudi zelo rad razveseli z manjšimi lesenimi izdelki za igranje.

Čeprav je Alojz samouk, pri izdelavi uporabnih in okrasnih izdelkov iz lesa, se je z lesom ukvarjal tudi poklicno. Delal je na Smreki v Gornjem Gradu in na Glinu v Nazarjah, bil je tudi sekač v gozdu. V izdelavo kmečkega orodja pa ga je tako rekoč prisililo, saj je doma na Rožmanovi kmetiji, že kot otrok moral poprijeti za kmečka opravila, saj mu je pri devetih letih umrl oče. Alojz je moral kot najstarejši izmed štirih otrok prevzeti vlogo moškega v družini. Ker se je orodje pri delu večkrat polomilo, se ga je moral nekako naučiti sam popravljati. Na začetku mu vedno ni šlo najbolje, a vztrajen, kot je in ker je čutil veselje do ročnih del, je kmalu postal pravi mojster in popravilom orodja je sledila izdelava.

Največ izdelkov je nastalo po odhodu v pokoj. Dnevi so bili dolgi, Alojz pa še vedno sposoben in voljan delati z rokami. Z veseljem je poleg miniatur izdeloval tudi koše, grablje, kosišča za kose in ročaje za sekire. Alojz je vedno živel z naravo, rad je planinaril, v gozdu je našel veliko sestavin za ustvarjanje. Njegovi izdelki so bili ustvarjeni z mislijo na ohranjanje kulturne dediščine in zgodovine. Pri delu je pozoren tudi na recikliranje, ponovno uporabo, tudi uporabo zavrženih predmetov, vse delo pa opravi ročno.

Alojz pa v življenju ni ponosen le na delo svojih rok, ki ga je razstavil. Ponosen je tudi, da še vedno kolesari, planinari in uživa v življenju. To jesen bosta z ženo Justino praznovala 60. obletnico poroke, njuni štirje otroci Marjan, Marko, Urška in Marija pa so poleg vnukov in pravnukov njun največji ponos. Vsi ti so tudi prisostvovali odprtju njegove razstave.

Tekst in foto: ŠS