90 let primarija mag. Franca Urlepa

Franc Urlep, vsem znani kot Aci je dobro poznan tako v Gornjem Gradu kot širši okolici. Dolgoletni zdravnik je v kraju pustil sledi tudi na amaterskem gledališkem področju.  Avgusta je praznoval 90. rojstni dan in kot prvi so ga obiskali nekdanji sošolci iz Ljubljane, mlajši brat ter otroci z družinami, župnik Ivan Šumljak in zdravnica Irena Blažič Lipnik s sodelavkami. Zdravja so mu ob obisku zaželeli tudi župan Občine Gornji Grad Stanko Ogradi, direktorica občinske uprave Jožica Rihter in podžupan Peter Letonja. Urlep je z obiskovalci rad delil spomine in dokazal, da je še dobrega spomina in zdravja ter še vedno pripravljen za šalo.

OD URARJA DO ZDRAVNIKA

Urlep se je najprej izučil za urarja, a si je želel delati kaj drugega. Mama mu je dejala, naj gre na medicino in tako je v enem letu naredil dva letnika gimnazije, v tretjem pa se je pridružil drugim učencem. Po zaključeni medicinski fakulteti je moral kot štipendist takratne občine Ljubljana Center za začetek opravljati delo občinskega sanitarnega inšpektorja. S svojo ekipo pomočnikov je po gostilnah in trgovinah preverjal roke trajanja, čistočo in podobno. To delo mu ni bilo najbolj všeč, a je pač potrpel, saj je računal na to, da bo kasneje lahko delal, kar ga veseli.

NI ŽELEL BITI INŠPEKTOR

Ker medicine ni študiral, da bi opravljal delo inšpektorja, ampak, da bi bil pravi zdravnik z recepti in stetoskopom, ter pomagal ljudem, je iskal druge priložnosti. Takratni zdravstveni minister ga je zadolžil za inšpekcijski nadzor šol in ljubljanskih bolnišnic. Ko je zaključil to delo, in so bili z njim zelo zadovoljni, mu je zdravstveni minister ponudil možnost specializacije iz socialne higiene v Londonu, s tem pa se niso strinjali na občini, kjer so ga štipendirali in Urlep se je odločil, da si bo poiskal delo zdravnika. Našel je razpis, da v Mozirju iščejo zdravnika in s prijatelji so se odpravili pogledat, kje je to.

POPOTOVANJE OD MOZIRJA DO LJUBNEGA

Pripoved o prihodu v Zgornjo Savinjsko dolino pa ni kar tako. S kolegi so namreč prišli v Mozirje in našli zdravstveni dom, kjer je Urlep poiskal zdravnika in mu povedal, da je prišel, ker menda iščejo zdravnika. Dr. Lesnika je bil vesel, da se je oglasil, ampak ga je napotil v Nazarje, kjer je direktor, dr. Jeraj, da se pogovori z njim. V Nazarjah so ga bili prav tako veseli, a so mu povedali, da bo moral na Ljubno, ker direktor dela tam. Pa se fantje zapeljejo do Ljubnega, kjer Urlepa sprejme prijazna sestra in mu pove, da je vesela, da se je oglasil, ampak da direktor tisti dan dela v Lučah.

ODLOČILNI POSTANEK V GORNJEM GRADU

Ker so že prevozili pol doline, je bilo Urlepu dovolj in je rekel, konec, gremo domov. Ko so v Radmirju zavili proti Kamniku, ni vedel, da bo šel skozi Gornji Grad, kjer naj bi novi zdravnik delal. Ko so se peljali skozi kraj in videli lepo in novo zdravstveno postajo, se je odločil, da si jo pobliže ogleda. Takratni zdravnik Lautner ga je lepo sprejel, vesel, da se je oglasil in mu razkazal poslopje, ambulanto, posvetovalnico v kleti in stanovanje v prvem nadstropju. Le-to je bilo štiri sobno s teraso, zunaj pa bazen z vrtom ter garažo. Vse to je bilo namenjeno zdravniku, ki bo prišel, mu je povedal Lautner. Urlepovo dekle Vlasta, študentka agronomije, najprej ni bila navdušena, da bi šla v neke »rovte«, a ko je obiskala kraj in videla stanovanje, ni več nasprotovala selitvi.

35 LET DELA V GORNJEM GRADU

Leta 1962 se je preselil v Gornji Grad, kjer je delal kot zdravnik vse do upokojitve. Še istega leta se je poročil in z ženo Vlasto sta se razveselila dveh sinov Dejana in Tadeja, sina Tomaža pa je imel iz prvega zakona. Po njegovih poteh je šel Dejan, medicino pa študira tudi vnuk Valentin. Z ženo sta se v Gornjem Gradu dobro počutila in nikdar več nista razmišljala o vrnitvi v mesto. V gornjegrajski ambulanti je delal 35 let, potem pa se je upokojil. A že med dopustom pred upokojitvijo so ga prišli prosit iz Zdravstvenega doma v Velenju, ali bi jim priskočil na pomoč, in ta pomoč je trajala kar 15 let, saj je v Velenju zelo rad delal. Prav tako je že kot upokojenec nadomeščal med dopusti v gornjegrajski ambulanti in tudi drugje. Šele pri 83. letih je prenehal z delom v ambulantah.

REŽISER, UREDNIK GLASILA, ČASTNI OBČAN

Poleg tega je bil zelo aktiven pri ustanavljanju Zdravniške zbornice v samostojni Sloveniji, z ministrom Božidarjem Voljčem je sodeloval pri uvajanju družinske medicine, bil je predavatelj na Medicinski fakulteti, dolga leta je bil urednik glasila Zdravniške zbornice Isis. Prva številka je obsegala petdeset strani, zadnja, ki jo je po desetih letih urejanja izdal, je obsegala že sto strani. Kot prvi splošni zdravnik v Sloveniji je naredil magisterij, v magistrski nalogi se je posvetil klopnemu meningitisu, ki je bil velika nadloga na tem področju. Na osnovi predavanj in objavljenih člankov v strokovni literaturi in prejel naziv primarij. V domačem kraju se je zapisal tudi kot režiser 12-tih predstav amaterskega gornjegrajskega gledališča, Občina Gornji Grad pa mu je leta 2000 podelila naziv častni občan.

SLAVEN ŽE KOT OTROK

Urlep v smehu rad pove, kako je bil slaven že kot sedemletni otrok. Takrat je na ljubljanskem  Velesejmu na mladinskem tekmovanju harmonikarjev dobil 1. nagrado. Ko je jugoslovanska kraljica Marija obiskala ljubljanski Velesejem, se je ustavila tudi v paviljonu, kjer je igral Urlep. Ni mu bila posebej všeč, saj je bila po njegovih besedah preveč obilna in čisto nič takšna, kot so kraljice v pravljicah.

V Begunjah pa je imel priložnost zaigrati v Avsenikovi gostilni, kjer sta na večji harmoniki domača sinova igrala boljše. Harmonike nima več, a če jo kdaj še dobi v roke, skladbe še vedno odigra brez napake. Med drugim je zaigral na poroki sina Tadeja. Glasbeni talent je prav gotovo prenesel na vnukinji Ajo in Dašo, ki sta zelo uspešni glasbenici. Obe obiskujeta nazarsko glasbeno šolo, za katero ima Urlep same pohvalne besede.

DRUŽINA MU POMENI NAJVEČ

»Srečen sem, da sem obkrožen z družino, da sem lahko doma in še sam skrbim zase,« je ob tej priložnosti povedal Urlep, ki ima poleg treh otrok z družinami še šest vnukov in štiri pravnukinje. Večere mu krajša družina, dneve pa druženje s prijateljem. Iz teh srečanj kroži kar nekaj zabavnih prigod, prav tako so številne anekdote še iz časa, ko je bil zdravnik, a o teh ne govori. Zdravniška etika, ki še vedno drži. Je pa z nasmehom povedal, da je svoje sošolce, same upokojence v palicah tudi sam sprejel v palici, da ne bi preveč izstopal.

Tekst in foto: ŠS